1.
Hej, ⸢Slaveni⸣a, jošte živi
⸢R(ij)eč⸣b naših d(j)edova,
Dok za narod srce bije
Njihovih sinova.
Živi, živi, duh ⸢slavenski⸣c,
Živ(j)e(t )će vekov’ma,
‖: Zalud pr(ij)eti ponor pakla
Zalud vatra groma! :‖
2.
Nek se sada i nad nama
Burom sve raznese,
St(j)ena puca, dub se lama,
Zemlja nek se trese;
Mi stojimo postojano
Kano klisurine,
‖: Proklet bio izdajica
Svoje domovine! :‖
In the Serbian variant:
1.
Hej, Slovani, naša reč
slovanska živo klije
dokler naše verno srce
za naš narod bije.
Živi, živi, duh slovanski,
bodi živ na veke,
‖: grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke. :‖
2.
Naj tedaj nad nami
strašna burja naj se znese,
skala poka, dob se lomi,
zemlja naj se strese.
Mi stojimo trdno
kakor zidi grada,
‖: črna zemlja naj pogrezne
tega, ki odpada. :‖
1.
Ej, Sloveni, živ e tuka
zborot svet na rodot,
štom za narod srce čuka
preku sin vo vnukot!
Živ e večno, živ e duhot
slovenski vo sloga.
‖: Ne nè plašat adski bezdni
nitu gromov ogan! :‖
2.
Pustošejḱi, neka bura
i nad nas sè vturne.
Puka dab i karpa sura,
tloto ḱe se urne!
Stoime na stamen-pragot
– klisuri i bedem.
‖: Proklet da e toj što predal
Rodina na vragot! :‖